Intervju o meni in ljubezni do sebe. :)

Kot otrok sem si želela čutiti, da me imajo radi in da sem jim pomembna in enakovredna – danes to čutim v sebi skozi ljubezen do sebe. Hrepenela sem po ljubezni drugih, našla pa sem jo v sebi in ljubezen do sebe je edina pristna in nenadomestljiva. Želela sem si živeti in čutiti, da obstajam, danes okušam in živim polno čarobno življenje v vsem, kar sem. Želela sem si le biti, to kar sem in da sem takšna, kot sem ok in da so moje sanje, želje in hrepenenja dovoljene-danes to okušam in živim v svoji prisotnosti in iz globine sebe. Vse to sem si želela okusiti in živeti skozi odnose in “od zunaj”, živim pa to iz sebe. In to je to, kar me izpolnjuje in zaradi tega sem SREČNA. To, kar čutim v sebi, pa privoščim tudi vsakomur. 😉

Dobrodošli v Angelskem vrtu: kotičku, kjer srečaš sebe in okusiš ljubezen v vseh mogočih oblikah

Ljubezen je…

Znani ameriški psiholog Robert Holden je zapisal: Vaš odnos s samim seboj določa ton za vse ostale odnose, ki ji imate. In res. Pri vsej energiji, ki jo vlagamo v svoje ljubezenske, družinske, prijateljske, službene in še mnoge druge odnose, pa se o odnosu, ki ga imamo s samim seboj, skorajda ne sprašujemo…

O tem in še čem sem spregovorila v oddaji Jutro s Kosmiko. 🙂

Kako se naučiti dobre komunikacije?

Dragi bralci in bralke.

Komunikacija je zelo pomemben del odnosa. Čeprav izgovorjene besede zajemajo le majhen delček komuniciranja, pa imajo kljub temu svojo težo. 🙂

Na temo, kako komunicirati, da bi si lahko izboljšali odnose ter medsebojno počutje, sem že pred časom objavila intervju z učiteljico komunikacijskih veščin.

V primeru, da imaš občutek, da s tvojo komunikacijo ni vse ok in da si želiš naučiti bolje komunicirati, te vabim, da se udeležiš komunikacijskih delavnic, ki jih vodi Tanja Maljevac. Kaj točno pridobiš in kje se prijaviš, pa si oglej tule.

 

Dobre komunikacije se je potrebno naučiti, zato lepo vabljeni. 🙂

Spremenimo prepričanja za več svobode

V zgodnjem otroštvu in na poti v odraslost smo vase vgradili prepričanja, ki smo se jih naučili iz okolice. Gre za prepričanja o sebi, o drugih in o življenju samem= naš pogled na svet.

Določena prepričanja nam lahko koristijo, spet druga ne… Lahko imamo npr globoko v sebi prepričanje, da smo slabi, da nas nihče nima rad, kar zagotovo vpliva na kvaliteto našega življenja, saj zaradi tega globoko v sebi hrepenimo po ljubezni ter da bi nam drugi dokazovali, da nas imajo radi.

Poleg tega verjamem, da vse tisto, kar verjamemo o sebi, verjamemo tudi o drugem- če smo npr prepričani, da sami nismo dovolj dobri, bomo to preslikavali na druge ljudi, ki se nam nikoli ne bodo zdeli dovolj dobri itd. Saj poznate tisti rek: tisto, kar govoriš o drugem(če ga npr opravljaš ali zaničuješ), največ pove o tebi. Tako kot se obnašamo do drugih in vse tisto, kar vidimo v drugih, je odsev našega prepričanja o sebi.

Se sprašuješ, katera prepričanja imaš o sebi(mogoče želiš odkriti tista najbolj podzavestna)? Želiš stopiti korak naprej in opustiti prepričanja, ki ti ne služijo več? Oglasi se mi(alena3547@gmail.com), da ti pomagam najti pot v bolj svobodno življenja in v prepričanja, ki ti bodo koristila v sedanjem trenutku. 🙂

Če pa si sam v sebi že dosegel točko, da si opustil kako prepričanje, lahko svojo zgodbo podeliš tukaj.

Spremljanje na Poti k sebi

Dragi moji. 🙂

V razvoju moje strani je dodana tudi možnost osebnega spremljanja na Poti k sebi. 🙂

Kako poteka? Spremljanje lahko poteka preko skypa ob dogovorjeni uri. Kasneje so temo dodana tudi osebna srečanja na terenu. Lahko pa so vsi pogovori osebno in na terenu. 🙂 Okvirno poteka eno srečanje okrog 1h- tista na terenu malo več. Prispevek je minimalen. Za več info pa se mi oglasi na mail alena3547@gmail.com.

Ljubezen do sebe prinaša srečo. 🙂 Naj ob tem poudarim, da moje spremljanje ni nadomestilo za strokovno pomoč.

 

vaša Mentorica na Poti do sebe

Kako si?

50S temi besedami drug drugemu izkazujemo pozornost in zainteresiranost za življenje in počutje drugega. Včasih nas to res iskreno zanima, spet drugič je to vprašanje zgolj formalno ali vljudnostno.

Ob tem se sprašujem, kdaj je prav vprašati in kdaj ne. Je smiselno vprašati zgolj formalno, čeprav nas v tistem trenutku to dejansko ne zanima in nima pravega pomena? Ko me vprašaš, kako si, si res pripravljen/a slišati, kako v resnici sem ali želiš le slišati: dobro sem in da preusmeriš pozornost nase? Želiš resnično slišati vse tisto, kar nosim v sebi in si pripravljen/a poslušati? Ko mi postaviš to vprašanje, se zavedaš, da te lahko odgovor preseneti?

Želim poudariti pomembnost pristnosti in iskrenega zanimanja. Sama zelo verjamem v sočutnost in iskrenost in to tudi živim. Zato se mi zdi vprašanje Kako si, na mestu takrat, ko me sogovornik resnično in iskreno zanima; ko sem pripravljena ga poslušati in zdržati ob vsem, kar želi izraziti. Zato ne podpiram praznega spraševanja, ko gre le za vljudno frazo. Dve osebi se namreč lahko srečata šele, ko se čutita in ko sta se pripravljena poslušati in slišati. Zato kadarkoli te vprašam, pomeni, da sem resnično tukaj pred tabo ter da za trenutek pozabljam nase in pozornost pristno osredotočim nate, da te srečam in občutim ter stojim ob tebi kot človek. Nikakor pa mi ni smiselno kazati zaigranega zanimanja, ko mi nekdo odgovori in se na to ne odzovem, ampak zgolj preusmerim pozornost nase.

Zakaj tako radi sprašujemo? Verjetno iz navade ali za to, da “izpademo” lepi. Vsakdo sam ve, iz kakega razloga. Vsekakor pa se mi zdi vredno poudariti, da ko vprašanje ni na mestu, lahko povzroči “več škode, kot koristi”. Pomislimo kdaj, da se nekdo razveseli, ko pokažemo zanimanje in ko ni iskreno, se lahko druga oseba počuti spregledano, neslišano, kar pa na kakršenkoli odnos, zagotovo ne vpliva dobro. Seveda je res, da ima vsakdo odgovornost do svojega počutja in občutkov, pa vendar se lahko potrudimo, da smo drug ob drugem iskreno ter da pripomoremo k temu, da se nekdo ob nas dobro počuti- tako kot bi se mi želeli počutiti ob drugi osebi.

Po drugi strani pa je poleg vprašanja pomemben tudi odgovor- ker je zagotovo pozitivno, če sta obe osebi pristni. Tudi odgovor je lahko prazen ali zgolj odgovorimo za to, da nekdo ne sprašuje več ali tudi vljudnostno, ko niti ne želim deliti sebe. Vse je ok, tudi, če tega ne želim. Pomembna je le pristnost in iskrena vprašanja in odgovori. To je tisto, kar nas bo pripeljalo bližje k drugemu in k sebi.

Potrudimo se, da zavestno delujemo in vlagamo v odnose ter da izkazujemo zanimanje za sočloveka- s tem bo vedno manj osamljenih in zavrženih, prav tako pa bo naš vsakdan lepši in bogatejši. 🙂 Naj bodo naše besede in dejanja usklajena z našimi čutenji. 🙂

Naučimo se komunicirati na pravi način!

Ob besedi komunikacija, najprej pomislim na vsa nesoglasja, na vso težo, ki jo prinašajo konflikti in nesoglasja ter na vse druge posledice slabe komunikacije. Zato mi je toliko bolj pomembno o tem spregovoriti in se v sebi odpreti ter učiti, kako lahko to izboljšam.

Ena izmed strokovnjakinj na tem področju, je vsekakor psihoterapevtka Tanja Maljevac, s katero sva spregovorili o tem, kako se lahko boljše pogovarjamo. 🙂

Kje so največje ovire pri komunikaciji?

Zatika se nam že pri poslušanju, saj medtem, ko poslušamo drugega, razmišljamo, kaj bomo odgovorili ali pa se že opredeljujemo ali je nekaj ok ali ne. Ob vsem tem dogajanju v naši glavi drugega ne slišimo in ne začutimo, kaj je njegovo sporočilo.

Poleg tega pa večina ljudi ne zna skomunicirati, tega kar želi in potrebuje. Povsod v našem okolju lahko vidite, da se ljudje zelo zavejo, česa ne želijo, kaj jim ne ustreza in proti čemu so. V zadnjem času smo večina proti vsemu, predlogov kako bi bilo bolje pa je bolj malo. Naučiti se je treba povedati kaj ti ni všeč in ti ne ustreza in s tem postaviti mejo, po drugi strani pa predlagati svoje rešitve. Le če povemo kaj si želimo, bomo to mogoče tudi dobili. Drugi ljudje žal ne znajo brati naših misli, čeprav veliko ljudi npr. za partnerja reče ”Pa saj bi moral vedeli. Kako mu ni jasno?” 🙂

Tretja stvar je nerazumevanje sogovornika. Ko v pogovoru nekaj ne razumemo, je potrebno vprašati in ne predpostavljati. Včasih se bojimo pokazati, da nekaj ne razumemo. Velikokrat se nam stvari zdijo samoumevne, zato ne preverimo. Npr. besedi spoštovanje ali varnost meni pomenita nekaj, drugemu pa lahko čisto nekaj drugega. Za istimi besedami se lahko skrivajo zelo različne predstave. Dovolimo si postavljati več vprašanj in prositi za dodatno razlago. S tem bomo sogovorniku dali tudi občutek, da nas on in njegovo razmišljanje zanimata. Ne sklepajmo po svoje, ker s tem hodimo drug mimo drugega.

Kaj dejansko pomeni slišati in začutiti drugega? Koliko je to pomembno v partnerstvu?

V partnerskih in družinskih odnosih je to vsekakor bistveno, ker smo emocionalno vpleteni. Bolj kot smo čustveno vpleteni, več projekcij uporabljamo na drugem. Zelo hitro se zgodi, da na partnerja projiciramo pretekle odnose s partnerji ali pa tudi s svojimi starši. Ko npr. partner nekaj izrazi z besedami, mi ob tem reagiramo v smislu ”Spet se mi dogaja isto.” , saj to vržemo v koš že znanega in preteklega. Takrat nismo v tem trenutku s svojim partnerjem in ne slišimo ter vidimo kaj se v resnici dogaja, saj smo sredi svoje emocionalne drame. Če se zatikamo v ponavljajoče konflikte, je še toliko bolj pomembno ozaveščanje in razumevanje naših projekcij ter to, da znamo poslušati kaj partner od nas želi in začutiti kaj so njegove bazične potrebe (po varnosti, ljubezni, razumevanju itd.) za njegovimi besedami.

Kako lahko vemo, kaj si želimo?

Tudi to ni tako preprosto. Za to moramo vedeti, kdo smo ter biti v stiku sami s sabo. Velikokrat na naših željah in potrebah stoji tisto, kar so od nas pričakovali in nam govorili starši, vzgojitelji, prijatelji, … Tako smo vase sprejeli njihova pričakovanja- v želji, da bi nas sprejeli in imeli radi. Po letih takšnega početja težko začutimo svoje lastne potrebe in želje ali pa si jih ne upamo izražati, ker nekoč niso bile dovoljene in uresničene.

Druga stvar je, kdaj in kje izraziti, kar potrebujemo. Nekateri izbirajo neprimerne situacije, kjer ob nepravem trenutku ali pred neprimerno osebo pokažejo svoje globoke potrebe in nesigurnosti in tako še enkrat dobijo potrditev, da njihove želje res niso OK. Npr ko svojo potrebe po varnosti in podpori ne izrazijo partnerju ali dolgoletnem prijatelju, ampak z njo pridejo ven npr. neki zabavi, kjer je prisoten alkohol in ljudmi, ki jih ne poznajo zelo dobro. Takšna izkušanja jim bo dala potrditev, da ni dobro pokazati svojo ranljivosti in med drugimi iskati podporo.

Je torej pomembno iskreno izražanje?

Iskrenost je ključna za dobro komunikacijo. Če nekdo nekaj prikriva, dobimo dvojno sporočilo. Nekaj sporočajo njegove besede, drugo pa izraža njegova neverbalna govorica. To lahko v nas povzroči zmedo, nezaupanje ali sproži celo jezo. Sporočilo sestavljajo 3 plasti: naše besede, način na katerega kaj povemo z glasnostjo, melodiko, itd. ter neverbalna komunikacija. Če med sabo niso usklajene, v 55% zaupamo neverbalni komunikaciji, v 38% našim glasovnim značilnostim in le 7 procentih besedam. Zanimivo, a ne da? To nam da vedeti, da je način, na katerega nekaj povemo bistveno bolj pomemben kot sama vsebina. Ljudje, ki komunicirajo pasivno agresivno se lahko smehljajo in nam pritrjujejo, pri tem pa imamo občutek, da nekaj ni v redu, saj skrivajo, kaj pravzaprav mislijo in čutijo. Že to je lahko vzrok za konflikt: zapletanja v nepotrebne teme ali slabo voljo.

Se lahko z iskrenostjo izognemo konfliktom?

Ja. Če znamo stvari povedati ob pravem času ter na pravi način. Večini ljudi to ne uspe, ko je v igri jeza. Ko so jezni tega ne izrazijo, drugemu lahko zamerijo, njihova jeza se nabira in nato lahko izbruhnejo ob nepravem trenutku na zelo grd in agresiven način. Zato je bistveno, da stvari povemo sproti. . Takrat, ko smo emocionalno še ok, da smo jih zmožni skomunicirati na jasen in umirjen način.

Istvan Joos je na neki konferenci rekel: »Biti iskren 60% je težko, 70% je še toliko težje, 90% je najtežje, biti iskren 100% pa je neverjetno lahko.« Iskrenost in pristno izražanje sebe je popolnoma osvobajajoča izkušnja.

Kako drugemu povedati nekaj, da ga ne prizadenemo?

Temu, da drugega prizadenemo z resnico ali celo jezo se lahko izognemo, če komuniciramo po smernicah nenasilne komunikacije, Marshalla Rosenberga. To izgleda nekako tako: povemo zakaj se počutimo kot se, kakšna so bila naša drugačna pričakovanja glede tega in kako bi želeli, da ta oseba naslednjič odreagira oz. naredi neko stvar. S tem ko izrazimo svoja pričakovanja in rešitve, prevzamemo del odgovornosti in ne zvenimo kot, da drugega obtožujemo za tisto kar je naredil in kakšne občutke je s tem v nas sprožil. S tem, ko druga oseba ve, kaj si želimo pa se izognemo novemu morebitnemu konfliktu zaradi iste stvari.

Tudi kritika je lahko sprejeta na dober način, če znamo podati ”dobre” in prav tako ”slabe” stvari, pri tem pa pokritiziramo tisto dejanje, ki nas je zmotilo in s kritiko ne napadamo osebe. Če primerjamo to, da nekomu rečemo ”Ti si pa res vedno površen.”ali pa ”Ko sem pregledala tvojo današnjo nalogo me je navdušila tvoja kreativnost, je pa res, da je bilo v njej precej napak. Želela bi, da drugič nisi tako površen ter zadevo še enkrat pregledaš. Menim, da bo tako tvoj izdelek lahko pridobil veliko na kvaliteti.” Pomislite kako bi na vas vplivala prva in kako druga kritika, če bi ju prejeli v isti situaciji?

Zakaj dejansko nastane konflikt?

Ljudje smo zelo različni in imamo zato različna mnenja in potrebe. Velikokrat težko sprejmemo pogled drugega in iščemo, da bi se v mnenjih poenotili. Zaradi strahu pred tem, da bi bili zavrnjeni velikokrat svojih potreb/želja sploh ne izrazimo, ampak smo le jezni, kuhamo mulo ali se glede tega, kar nas moti pogovarjamo z nekom drugim in ne z osebo, zaradi katere se razburjamo. Slej ko prej nas bo to pripeljalo do konflikta.

Način kako zadevo speljati do konca na uspešen način je, da izrazimo svoje želje. Šele ko dobimo negativen odgovor, začnemo s ”pogajanji” kako bi bilo zadevo možno speljati drugače.

Drugi razlog za konflikte so že omenjene projekcije, emocionalna prizadetost ter negativni vzorci komunikacije, ki imajo običajno izvor že v primarni družini. Če se je v družini komuniciralo na agresiven način, je to za osebo primarni prototip komunikacije. Drugih načinov se mora šele naučiti.

Če povzamem še iz prejšnjih odgovorov so vzroki za konflikt: neposlušanje, ”negativni” vzorci komunikacije, nesprejemanje mnenja drugega, neprimeren način izražanja čustev, predvsem jeze, nepripravljenost na kompromis, in to, da si ne upamo izrazit svojih potreb, želja in čustev ob pravem času na prav način.

Kako se naučiti dobre komunikacije?

Prva stvar pri izboljšanju je ozaveščanje tega, kako komuniciramo (kaj počnem narobe, kaj bi lahko drugače). Izražanje svojih občutkov je proces osebnostne rasti, ki traja. Le-ta je razdeljena na dva dela: zaznati tisto, kar se znotraj mene dogaja in to pokazati pokazati navzven v smislu soočanja z realnostjo. Vsakršna komunikacija je na prvem nivoju izraz tega, kako jaz komuniciram sam s sabo. Če sem do sebe grob, zahteven, sem takšen tudi v vseh odnosih. Zato je najprej potrebno ozaveščanje tega.

Ja, kar zapletena stvar je tale komunikacija. Prav zato sem se odločila za komunikacije delavnice, kjer odstiramo plast za plastjo, da bi v petih triurnih delavnicah sestavili neko sliko o tem kako komuniciramo, kje ga »lomimo« ter kakšne stile komunikacije imajo naši sogovorniki. Prav tako po korakih skozi vaje pogledamo 10 veščin, ki sestavljajo dobro in uspešno komunikacijo.

Pomembna je tudi asertivna komunikacija? Kaj to pomeni?

Svoj pogled na asertivnost bom začela s tem, da se veliko ljudi boji jeze, ker so bili soočeni le z njenimi negativnimi vidiki, torej agresivnostjo. Zato jezo dojemajo kot negativno, čeprav je jeza čustvo, kot vsako drugo. Tako kot nam strah sporoča, da se nismo sposobni spopasti z neko situacijo nam jeza pove nam, da nam nekaj ne ustreza in nas frustrira. Ob tem nam da energijo, da zmoremo čez to oviro. Asertivnost zame pomeni pravilno uporabo jeze. V komunikaciji je to sposobnost, da na jasen, konkreten in primeren način povemo, kaj nas moti in kaj si želimo. Velikokrat to pomeni postaviti mejo, reči ne. Asertivno postavljanje meja, pa še vedno vzame v obzir drugega. Torej jasno postaviti mejo tako, da bo v redu zame in zate.

Mislite, da si želimo boljše komunicirat?

Veliko jih noče, ker so mnenja, da so za vse, kar je narobe, vedno krivi drugi. Problem je, da veliko ljudi ni motiviranih za spreminjanje. Odgovor na to, kdaj se želimo naučiti nekaj novega in opustiti stare vzorce bom ponazorila kar z stavkom dr. Ramovša ” Stiska je odskočna deska za spremembe.” Za nekatere je dovolj velik stiska to, da jim gre nekaj narobe, drugi se naveličajo ponavljanja stalno istega vzorca po 20ih letih, tretjim je dovolj življenja med konflikti.

Velikokrat so ljudje pripravljeni več vložiti v dobro komunikacijo na poslovnem področju, medtem ko se jim v partnerskem odnosu ali odnosu z otroki to ne zdi tako pomembno ali alarmantno. Takšni so lahko na delovnem mestu zgledni ali pa zelo pasivni v svoji komunikaciji, nato pa svoje nezadovoljstvo prenašajo v družino. Kreganje s partnerjem lahko pomeni celo razelektritev drugje nastalih napetosti- zato take osebe nimamo motivacije za spreminjanje komunikacije v partnerskem odnosu. Še več: lahko gre tudi za neke vrste igro, ko se partnerja zelo rada izzivata, provocirata…

Kot sem že omenila, se naša komunikacija oblikuje že v otroštvu. Če poznamo le že omenjen agresiven način komunikacije, se nam to zdi nekaj normalnega. Želja po spreminjanju se lahko vzpostavi šele, ko imamo izkušnjo, da obstaja nekaj boljšega in lepšega.

Je dovolj, da npr. v partnerstvu samo ena oseba vlaga trud v boljšo komunikacijo?

Vsekakor boljše kot nobena. 🙂

Nekdo, ki pridobi nove vzorce in veščine lahko na drugega vpliva na mehek način, z zgledom in načinom delovanja. Prav tako pa partnerju lahko da povratno informacijo o tem kako le ta vpliva na ljudi s svojo komunikacijo in ga s tem ozavešča. Zavedanje pa je prvi korak za željo po spremembi.

Kaj nam prinese odločitev, da se želimo tega naučiti?

Na prvem nivoju se z boljšo komunikacijo izboljšajo naši odnosi, v katere vnesemo več zaupanja, varnosti, in lepših trenutkov. Dobimo tudi več svobode, saj nas ni več tako strah izraziti sebe. S tem ko se naučimo reči ne, dobimo tudi več časa zase in svoje stvari, saj nismo konstanto vsem na razpolago. Učinkovita in jasna komunikacija, ki postavlja meje, je tudi ključ dobre vzgoje otrok.

V delavnicah predavate tudi o stilih komunikacije. Zakaj je to znanje pomembno?

Pomembno je predvsem vedenje, da komuniciramo na različne načine in da so ti posledica naših osebnostnih lastnosti. S tem v pogovoru dobimo distanco, saj se zavedamo, da je to lahko le nek način izražanja in se ne identificiramo z izrečenim. S tem, ko prepoznamo, na kakšen način nekdo komunicira ter kaj so njegove potrebe za tem načinom izražanja, lahko svojo komunikacijo ustrezno prilagodimo , saj bo tako bolj slišal naše sporočilo, kar bo prispevalo k uspešnejšem pogovoru.

tanja 2

Viri: http://tanjamaljevac.si/programi-za-osebnostno-rast/komunikacijske-delavnice/

Kaj bi želeli še poudariti?

Komunikacija je ena izmed zelo osnovnih veščin, ki nam lahko pomaga, da kvalitetnejše zaživimo. Vlaganje časa in denarja vanjo se mi zdi ravno tako pomembna, če ne še bolj, kot v materialne dobrine, saj nam bo prinesla boljše odnose, boljše priložnosti za delo, več strank ter trajnejše psihično blagostanje.