Ego in nezadovoljstvo

Ego je sistem vzorcev in prepričanj, ki vodijo in usmerjajo naše življenje z neko silo, da tako pač mora biti in nič drugače. Ego deluje iz tega zgrajenega sistema in ne dopušča karkoli drugega, ker bi to zanj pomenilo, da se poruši ali celo ne obstaja- zato na tej točki ego povzdiguje, kot da je posameznik nekaj več ali da bo posameznik obstajal šele, ko bo vreden nekaj več, kot drugi.

Ego ni vezan na dušo, je pa del dušne poti v izkušanju in učenju posameznika kot duše, saj je duša brez prisotnosti ega svobodna in lahkotna v izkušanju in doživljanju življenja kot celote- saj ga ego pelje le v določene okvirje in ozkoglednost, kar pa največkrat s sabo prinaša nezadovoljstvo, saj ego prikazuje le prazno srečo, ki nima globokih temeljev. Npr: nekdo si želi samo določeno službo, za katero je prepričan, da mu lahko prinese največ(čeprav niti ni nujno, da to v realnosti drži); drugi primer je izbira partnerja po kriterijih(npr da je partner lep, ima primerno obliko telesa, je pameten itd), ki naj bi bili edini pravični, da bo posameznik srečen. Pa vendar, ko posameznik dobi tako službo ali partnerja, mu še vedno nekaj manjka in je nezadovoljen, ker ni šlo za sledenje svoji duši ampak zgolj egu, ki ga je z določenimi prepričanji vodilo v to. Ampak sreča in zadovoljstvo se skrivata tik pod gladino našega ega.

Življenje je mnogo več, kot samo slika in prepričanja, ki nam jih kaže naš ego, ki želi plavati navzgor. Zato se je vedno smiselno vprašati ali je to resnično to, kamor me vodi in šele čutenje je tisto, ki bo podalo pravi odgovor, ki ga bo razkrila naša duša.

Kot drugo nas ego želi prikazati, kot da smo nekaj več, ker dejansko ne čutimo sebe in niti ne svoje vrednosti. Svojo vrednost lahko najdemo le globoko v sebi- ko zavestno začnemo sprejemati sebe prav takšne kot smo in v procesu zavestno izpuščamo naša dosedanja prepričanja in ocenjevanje sebe. Vsakdo je v sebi vreden in popolnoma zadostuje temu, da je ljubljen tako ali drugače. Ne glede na trud nikoli ne bo nihče več vreden ali boljši- še posebej ne, če se trudi, da bi se dokazal z dobro službo, partnerjem ali denarjem. To so samo zunanje banalnosti, ki so največkrat sad našega ega.

Šele stik s svojo dušo, bo odkril pravo pot, ki se skriva pod površjem in takrat tudi ego ne bo imel več moči, da bi vodil in usmerjal. Naša duša ne vodi in usmerja na silo(kot to dela ego), ampak največkrat preko tihih glasov in situacij, ki prinašajo možnost, da se odločamo za tisto, kar nam je blizu.

Kdo je močnejši- glas ega ali duše? Navidezno je glas ega močan, saj deluje zelo silovito, medtem, ko duša deluje umirjeno in globoko, pa vendar je glas duše edini, ki prenese vse in ostane, medtem ko se glas ega zelo hitro sesuje in razblini, ko se ustavimo in vprašamo ali si to resnično želimo in zakaj. Ego namreč ne prenese globine in malenkosti v povezanosti.

Kako vedeti kdo nas usmerja? Preprosto s tem, da se v največji silovitosti ustavimo in vprašamo, kaj se skriva v tem in zakaj bi to želeli, preden reagiramo in sledimo. Druga pot pa je, da sledimo silovitosti in ko dosežemo, kar smo mislili, da nam bo nekaj prineslo, vidimo, da to ni to, opazimo razliko in se lahko naslednjič prej ustavimo in zavestno vstopimo v vsako situacijo z manjšim deležem ega. Sčasoma namreč ego počasi začne ugašati, ker nima hrane s katero bi se polnil. Lahko se zgodi, da občasno spet želi voditi, ampak če smo zavestni in postavljeni vase, se bo hitro razblinil, da bomo lahko izbirali le tisto, kar je povezano z našo dušo ter s tem odpravili nezadovoljstvo. 🙂