Večdimenzionalnost dušnega potovanja skozi spanje

Spanje je čas, ko se naše telo spočije, vendar pa je tudi čas, ko smo najbolj v stiku z našo dušo.

Naša duša se v trenutku, ko se odpravimo k počitku, odpravi na večdimenzionalno potovanje.

V grobem bi ga lahko razdelila na tri sklope:

Prvi se začne, ko zapremo oči in je takoimenovan prehod med budnostjo in spanjem. Podoben prehodu, ko duša zapusti fizično telo ob smrti. V tem prehodu se še dokaj zavestno lahko pojavi tisto, kar smo živeli ali neizživeti čez dan. Lahko dobimo določene uvide v dnevne situacije ter mogoče kak odgovor, katerega smo cel dan iskali. Za marsikoga je ta prehod prostor ozaveščanja sebe in svoje duše.

Drugi sklop je druga soba, kjer naša duša popolnoma oživi. Tu se lahko pojavijo nočne more, če se nahajamo v obdobju iskanja ali razreševanja nečesa. Poleg tega je tu prostor, da duša izrazi in pokaže vse, kar se dogaja tekom dneva ali našega življenja. Tu dobimo ideje, jasne odgovore in zavestno dušno sliko, kako naprej. Lahko pa se izrazi zmedenost, zbeganost, prestrašenost. Vse, kar doživljamo, pa če si v budnem stanju to ozavestitev ali ne. Ta prostor je razdeljen na več malih prostorov-odvisno seveda od posameznika, kaj potrebuje. V teh malih prostorih je kraj tako za srečanje s pokojniki(ko pokojna duša pride živo v naše sanje), kot tudi z živečimi ljudmi(v primeru, da sanje občutimo kot žive-če so samo slike in prizori, je to le odraz našega življenja in dušnih sporočil) ter za določene ljudi je tu tudi prostorček, kjer dobijo sporočila za druge ljudi.

Tretji sklop pa je prehod nazaj proti budnosti. Zelo velikokrat se zgodi, da je prehod hiter in ni v miru zaključen, če je npr naša duša dolgo v drugem sklopu ter moramo zgodaj vstati, ko duša še ni naredila celotnega potovanja oz lahko bi celo rekli, da je to vsakodnevni dušni postopek. V prehodu v budnost se duša spušča nazaj v fizično telo in zavedanje sebe v njem. Tu se največkrat pojavijo fizične bolečine(lahko se pojavijo tudi vmes, saj je lahko postopek kratek ali pa traja celo noč-to vemo po zbujanju in ko gre za budnost in ne le za kratko tako imenovano prebuditev, ko nismo v stiku s sabo in ne vemo kje ali kaj smo). V tem prehodu duša prebavlja dosedaj prehojeno pot. Ko se moramo prebuditi zaradi ritma in se ne zavedamo sebe, pomeni, da naša duša ni zmogla zaključiti celotnega postopka in se še ni dokončno utelesila. Najbolje v takem primeru je, da si vzamemo čas(če le lahko) in ji dovolimo, da v roku 1h dokonča pot, saj je zato tudi dan drugacen: bolj zavesten in poln. Če pa tega ne moremo, se pozna po tem, da lahko hodimo npr okoli par uric kot brez duše ali kot zombiji. Osebe, ki procesa ponoči niso zaključili so tako lahko zjutraj nejevoljni, se nikakor ne morejo prebuditi, ipd, medtem ko duše, ki so naredile vse, so polne energije in zavedanja sebe.

Dušna pot posameznika se močno odraža v vsakdanu.😉 Dobrodošli v dušnem potovanju😉